“Mesto kjer počivajo kamni,
ki so se odvalili od srca.”
tuji so, naluknjani od besed,
razklani od dejanj, nepoznani so in poznani,
veliki balvani, ostri stožci, raznobarvni kristali,
in med njimi taki z mehkimi robovi,
ki so jih dlani predolgo ljubkovale,
z gladko površino, ki jo je obrusila sol
- mogoče od znoja ali od solza.
žepe obrnem od znotraj navzven
in na pokopališče nemih gmot dodam svojo zbirko,
ki se je na poti razdrobila pod stopali in drobir,
ki se je počasi krušil v trmastih pesteh.
odprem nahrbtnik in ga razbremenim težkih
vulkanskih kamnin, tople so še. Na dnu so še stare
usedline in ostanki trdovratnega puščavskega peska,
ki je našel svoj prostor v najbolj nedostopnih gubah blaga.
veter mi med tem ljubko vozla lase
in spodbudno treplja po hrbtu.
obrnem se tako, da ne opazi,
ko v dlan stisnem za prgišče spominov
in se lahkotno odpravim naprej.
bom že še kdaj prišla.
Škotska beležka // II.
Ni me bilo zares strah potovati sama, precej navdušena sem bila. Škotsko sem od vedno imela v mislih kot solo dogodivščino. Tisti, ki me dobro poznajo, so delili vznesenost z mano in njihove spodbude so bile kot kaplje olja na tlečo pustolovsko dušo. Skozi leta sem se naučila objeti samoto in v njej začutit prave stvari. Svet se v njej odslikava z drugačno jasnostjo. Čas se raztegne in dan komodno namesti v lasten okvir, nekje med sončnim vzhodom in zahodom… Bližje sem stvarstvu, pod oboki odprtega neba začutim presežno in misli so bistre. Nisem zares sama.
Ni hitenja in ni čakanja. Je samo tu in zdaj. Nisem primorana v racionalno čuječnost, ker je samo biti dovolj. Biti tu, na poti, ob kamnu. Se ustaviti ob potoku, vanj potopiti utrujena stopala, se zlekniti v valujoče trave in v njih zakopati svoje dlani… Radovedna žilica me sicer vsake toliko zapelje stran s poti, za trenutek me zaskrbi, ampak to je del doživetja. In te skrbi so sladke. Tu lahko postanem prevetrena travna bilka, nepremična skala ali ptica, ki jo veter požene nvkreber. Skoraj enaka sem jim. Če ji dovolim, še moja senca postane neprepoznavna gmota razvlečena v zlatih travah. Drobcena stvar me loči od njih.
Z mislimi skočim na dan pred potovanje, begale so me druge stvari. Kot mi je v navadi, kovček še vedno prazen sameva v kotičku sobe in čaka na svoj moment. Seznam potrebnih stvari se počasi zaključuje. Nevidni seznam skrbi sorazmerno raste. Ta drugi je daljši in manj obvladljiv. Prepoln je krajev, ki jih je vredno obiskati in odločitev, ki jih prinaša s sabo, nepredvidljivosti. Misli so zasičene z napotki za vožnjo po levi, z načrti o vsakodnevnih premikih in iskanjih zatočišča za spanje. Ne dolgo nazaj sem v knjigi V sibirskih gozdovih prebrala besede “življenje je stvar seznamov” in se ob njih nasmehnila. Kako prav ima!
Skrbno skrito pod neskončnimi seznami in navdušenjem, me je nekaj še vedno žulilo. Kot grahek drobcena in nadležna skrb o tisti razliki med mano in stoično skalno gmoto. Ko si sam, pridejo misli. In pridejo potlačeni občutki. In v samoti mi ne bo preostalo drugega, kot biti z njimi in jim pogledati v obraz. Peljem jih tja, kjer jih čaka najboljša prijateljica, samota.
Sestra mi za popotnico pripravi nekaj playlist, sama se dobro opremim s knjigami, beležko, risarskimi pripomočki in fotoaparatom. Seznam je dokončan, pripravljena sem tudi za to srečanje. 💪🏻
Škotska beležka // I.
in na poti
Bilo je že dolgo nazaj, mogoče v gimnazijskih letih, ko me je očaral kraj z imenom Highlands. Ne vem kako in ne vem točno zakaj. Bilo je pred tem, preden sem vzljubila gore, pred tem, ko sem spoznala, da me širjave navdihujejo in divjina pomirja. Preden sem v vetrovnih pobočjih srečala sebe in dosti pred tem, ko sem se opogumila in zvedavo stopila življenju naproti. Ni bilo prekrasnih fotografij na instagramu in ne znancev, ki bi to deželo že obiskali. Bilo je v času, ko se mi je zdela Škotska neznansko daleč in nedosegljiva. Nekaj pa je bilo v podobah visokih pobočjih, ki se mehkobno spuščajo v doline, prepredenih s potoki in na redko posejanih z drobnimi belimi hišicami in pikicami, ki bi lahko bile ovce. Nekaj, kar je dišalo po sanjah in hrepenenju. Vsa ta leta se je misel na te kraje vztrajno potikala po kotičkih mojega srca, me dregala in vabila in se mi tudi enkrat spretno izmaknila. Mogoče je čakala, na trenutek, da sem spoznala, da je življenje z vetrom v laseh in pogumnim korakom tisto, ki ga je vredno in nujno živeti.
Najprej je bilo navdušenje, potem se je priplazil strah in z njim tesnoba. Kaj se sploh grem?! Vse je tuje, še njihove angleščine ne razumem in avti mi prihajajo nasproti po napačni strani. Zdaj sem tu, poti nazaj res ni. Obujem čevlje, primem za volan, še pred tem si nastavim opogumljajočo glasbeno popotnico in v ogledalih opazujem vozila, ki drvijo mimo po nevarno ozkih cestah. Poslovim se od drobnega koščka znanega - sem le v Evropi, kjer si mesta delijo nekaj podobnega… če ne drugega Lidl in Starbucks. Kot me opozarjajo oznake na cesti, pogledam najprej na levo, na desno in še enkrat na levo. In grem.
Prav nič pogumno, brez načrta, le z zemljevidom in s polno beležko neznanih imen krajev, ki jih komaj uspem izgovoriti, ampak z drobno močnim občutkom, ki je pravil, da je tako prav. Dlje ko sem od mesta, manj je prometa… Že ob prvem pogledu na hribe strastno zabremzam, skočim iz avta in ne morem verjeti, da sem tam. Tišina je neznanska, kamorkoli pogledam samota. Toplo sonce je opogumljajoče in nekaj v zraku mi izreka dobrodošlico.
In zgleda, da je res tako, da te včasih za ovinkom življenja, s ščepcem poguma, čaka nekaj, kar je bolj domače od domačega. Prežeto s prostranostjo, rumenozlatimi pobočji in vetrom, ki seže do zadnjega kotička telesa in odpihne stran vso navlako in ves strah. In si tam, skoraj kot doma. Sam, a niti malo osamljen. 🌿
Mislim nate
Poltema je še, hitim v službo.
Rožnato obzorje tiho izpodrinja
lunin krajec, ki prfektno uokvirjen
v simetrijo gradbiščnih žerjavov,
motno motri moje hitre korake.
Za hip me spomni na prijatelja,
ki ga pogled na luno ustavi in razveseli.
Ustavim se, slikam, pošljem.
Mislim nate.
Rahlo zaspana se vsedem v kavarno in
nenamerno prisluhnem sosedama,
ki si ob skodelici prve jutranje
izmenjujeta življenske modrosti.
Nasmehnem se in pomislim na prijateljico,
s katero si ob preredki kavi
deliva iskrivosti življenja.
Utrne se mi misel, odprem instagram
in pošljem sporočilo.
Mislim nate.
Pot me po ovinkih vodi čez tromostovje.
Gladino lenobne Ljubljanice
živahno preletavajo ptice, ki se
veselijo novega dne. Njihov jutranji ples
me opomni na sestro in njeno svobodno dušo.
V glavi zaslišim pesem, zanjo.
Skočim na youtube in delim.
Mislim nate.
Hodim in gledam in vse me spominja - na moje ljudi.
Cvetje na tržnici, grafit na fasadi,
premražen glasbenik na kolesu,
kaos prazničnih lučk nad menoj,
nerodno poziranje turistov in
knjiga v izložbi še zaprte knjigarne.
Povej jim - o luni, o pticah,
o reki, o cvetju, o sončnih vzhodih,
o razgledih in o tistem jokajočem
otroku, ki noče v vrtec.
Napiši in pošlji pozdrav.
Mislim nate.
Vse to -
so ljubezenska
pisma.