Veš tudi ti,
da so jutranje meglice zdravilne
in da samoten kolovoz pelje domov?
Da je hladen dotik rosne trave
boljši kot vsaka kopel in da ptice v visokih krošnjah
pojejo sebi, a tudi tebi in meni?
Veš, da se za tistim nasmehom skriva vesolje,
vedno malo tuje, a gostoljubno in ljubeče?
Veš, da te nekje v temnih gozdovih,
takrat ko izgubiš sled in ti zmanjka drobtin
na dnu žepa, vedno čaka mesto počitka -
- in pred in nad in pod njim - obilje?
Dolgo nisem vedela,
da že imam ta rdeč tepih.
❤️