V lačnih očeh se mi slikajo podobe
razvlečenega travnika in ostro kratkih senc,
ki se pasejo na njem. Pa vroč odtis sonca,
ki se je naslonilo na ramo, nepravilnost
kamnitih tal pod nogami in poljub
stvarstva na mojih dlaneh.
In na njihovi hrbtni strani je neukrotljiv smeh
in je spremljava načečkanih besed.
Soparnih in težkih, neopisljivo svobodnih,
lepih in večnih. Življenjsko pomembnih
in preprostih.
Upam da si dobro,
z lepimi pozdravi,
hvala in objem.
Ob nedeljah sem
Razglednica.
🌿