“Mesto kjer počivajo kamni,
ki so se odvalili od srca.”
tuji so, naluknjani od besed,
razklani od dejanj, nepoznani so in poznani,
veliki balvani, ostri stožci, raznobarvni kristali,
in med njimi taki z mehkimi robovi,
ki so jih dlani predolgo ljubkovale,
z gladko površino, ki jo je obrusila sol
- mogoče od znoja ali od solza.
žepe obrnem od znotraj navzven
in na pokopališče nemih gmot dodam svojo zbirko,
ki se je na poti razdrobila pod stopali in drobir,
ki se je počasi krušil v trmastih pesteh.
odprem nahrbtnik in ga razbremenim težkih
vulkanskih kamnin, tople so še. Na dnu so še stare
usedline in ostanki trdovratnega puščavskega peska,
ki je našel svoj prostor v najbolj nedostopnih gubah blaga.
veter mi med tem ljubko vozla lase
in spodbudno treplja po hrbtu.
obrnem se tako, da ne opazi,
ko v dlan stisnem za prgišče spominov
in se lahkotno odpravim naprej.
bom že še kdaj prišla.