Bilo je že dolgo nazaj, mogoče v gimnazijskih letih, ko me je očaral kraj z imenom Highlands. Ne vem kako in ne vem točno zakaj. Bilo je pred tem, preden sem vzljubila gore, pred tem, ko sem spoznala, da me širjave navdihujejo in divjina pomirja. Preden sem v vetrovnih pobočjih srečala sebe in dosti pred tem, ko sem se opogumila in zvedavo stopila življenju naproti. Ni bilo prekrasnih fotografij na instagramu in ne znancev, ki bi to deželo že obiskali. Bilo je v času, ko se mi je zdela Škotska neznansko daleč in nedosegljiva. Nekaj pa je bilo v podobah visokih pobočjih, ki se mehkobno spuščajo v doline, prepredenih s potoki in na redko posejanih z drobnimi belimi hišicami in pikicami, ki bi lahko bile ovce. Nekaj, kar je dišalo po sanjah in hrepenenju. Vsa ta leta se je misel na te kraje vztrajno potikala po kotičkih mojega srca, me dregala in vabila in se mi tudi enkrat spretno izmaknila. Mogoče je čakala, na trenutek, da sem spoznala, da je življenje z vetrom v laseh in pogumnim korakom tisto, ki ga je vredno in nujno živeti.
Najprej je bilo navdušenje, potem se je priplazil strah in z njim tesnoba. Kaj se sploh grem?! Vse je tuje, še njihove angleščine ne razumem in avti mi prihajajo nasproti po napačni strani. Zdaj sem tu, poti nazaj res ni. Obujem čevlje, primem za volan, še pred tem si nastavim opogumljajočo glasbeno popotnico in v ogledalih opazujem vozila, ki drvijo mimo po nevarno ozkih cestah. Poslovim se od drobnega koščka znanega - sem le v Evropi, kjer si mesta delijo nekaj podobnega… če ne drugega Lidl in Starbucks. Kot me opozarjajo oznake na cesti, pogledam najprej na levo, na desno in še enkrat na levo. In grem.
Prav nič pogumno, brez načrta, le z zemljevidom in s polno beležko neznanih imen krajev, ki jih komaj uspem izgovoriti, ampak z drobno močnim občutkom, ki je pravil, da je tako prav. Dlje ko sem od mesta, manj je prometa… Že ob prvem pogledu na hribe strastno zabremzam, skočim iz avta in ne morem verjeti, da sem tam. Tišina je neznanska, kamorkoli pogledam samota. Toplo sonce je opogumljajoče in nekaj v zraku mi izreka dobrodošlico.
In zgleda, da je res tako, da te včasih za ovinkom življenja, s ščepcem poguma, čaka nekaj, kar je bolj domače od domačega. Prežeto s prostranostjo, rumenozlatimi pobočji in vetrom, ki seže do zadnjega kotička telesa in odpihne stran vso navlako in ves strah. In si tam, skoraj kot doma. Sam, a niti malo osamljen. 🌿
