Prasneva v smeh, ko pol ure od prvega postanka ugotoviva, da se peljeva proti Lienzu, tistemu z e-jem, in ne tistemu tapravemu. Obljubiva, da to ostane med nama, no, vsaj to, katera je šla na popotovanje v zmoti. V Larinih rokah se znajde Knjiga, ki se ji odpre na mestu, kjer je mehak žajbljev listek leta potrpežljivo meditiral med prosojnimi stranmi. "Povzpni se na visoko goro, znanilka veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilka veselja, Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se!!" Zapeljeva se po ovinkasti cesti, ki naju med nešteto cerkvicami - baročnimi, gotskimi in tistimi najlepšimi, najstarejšimi - vodi tja, kjer pesem in smeh najlepše donita - med vrhove.
"Povzpni se na visoko goro, znanilka veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilka veselja, Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se!”