Poltema je še, hitim v službo.
Rožnato obzorje tiho izpodrinja
lunin krajec, ki prfektno uokvirjen
v simetrijo gradbiščnih žerjavov,
motno motri moje hitre korake.
Za hip me spomni na prijatelja,
ki ga pogled na luno ustavi in razveseli.
Ustavim se, slikam, pošljem.
Mislim nate.
Rahlo zaspana se vsedem v kavarno in
nenamerno prisluhnem sosedama,
ki si ob skodelici prve jutranje
izmenjujeta življenske modrosti.
Nasmehnem se in pomislim na prijateljico,
s katero si ob preredki kavi
deliva iskrivosti življenja.
Utrne se mi misel, odprem instagram
in pošljem sporočilo.
Mislim nate.
Pot me po ovinkih vodi čez tromostovje.
Gladino lenobne Ljubljanice
živahno preletavajo ptice, ki se
veselijo novega dne. Njihov jutranji ples
me opomni na sestro in njeno svobodno dušo.
V glavi zaslišim pesem, zanjo.
Skočim na youtube in delim.
Mislim nate.
Hodim in gledam in vse me spominja - na moje ljudi.
Cvetje na tržnici, grafit na fasadi,
premražen glasbenik na kolesu,
kaos prazničnih lučk nad menoj,
nerodno poziranje turistov in
knjiga v izložbi še zaprte knjigarne.
Povej jim - o luni, o pticah,
o reki, o cvetju, o sončnih vzhodih,
o razgledih in o tistem jokajočem
otroku, ki noče v vrtec.
Napiši in pošlji pozdrav.
Mislim nate.
Vse to -
so ljubezenska
pisma.