Ni me bilo zares strah potovati sama, precej navdušena sem bila. Škotsko sem od vedno imela v mislih kot solo dogodivščino. Tisti, ki me dobro poznajo, so delili vznesenost z mano in njihove spodbude so bile kot kaplje olja na tlečo pustolovsko dušo. Skozi leta sem se naučila objeti samoto in v njej začutit prave stvari. Svet se v njej odslikava z drugačno jasnostjo. Čas se raztegne in dan komodno namesti v lasten okvir, nekje med sončnim vzhodom in zahodom… Bližje sem stvarstvu, pod oboki odprtega neba začutim presežno in misli so bistre. Nisem zares sama.
Ni hitenja in ni čakanja. Je samo tu in zdaj. Nisem primorana v racionalno čuječnost, ker je samo biti dovolj. Biti tu, na poti, ob kamnu. Se ustaviti ob potoku, vanj potopiti utrujena stopala, se zlekniti v valujoče trave in v njih zakopati svoje dlani… Radovedna žilica me sicer vsake toliko zapelje stran s poti, za trenutek me zaskrbi, ampak to je del doživetja. In te skrbi so sladke. Tu lahko postanem prevetrena travna bilka, nepremična skala ali ptica, ki jo veter požene nvkreber. Skoraj enaka sem jim. Če ji dovolim, še moja senca postane neprepoznavna gmota razvlečena v zlatih travah. Drobcena stvar me loči od njih.
Z mislimi skočim na dan pred potovanje, begale so me druge stvari. Kot mi je v navadi, kovček še vedno prazen sameva v kotičku sobe in čaka na svoj moment. Seznam potrebnih stvari se počasi zaključuje. Nevidni seznam skrbi sorazmerno raste. Ta drugi je daljši in manj obvladljiv. Prepoln je krajev, ki jih je vredno obiskati in odločitev, ki jih prinaša s sabo, nepredvidljivosti. Misli so zasičene z napotki za vožnjo po levi, z načrti o vsakodnevnih premikih in iskanjih zatočišča za spanje. Ne dolgo nazaj sem v knjigi V sibirskih gozdovih prebrala besede “življenje je stvar seznamov” in se ob njih nasmehnila. Kako prav ima!
Skrbno skrito pod neskončnimi seznami in navdušenjem, me je nekaj še vedno žulilo. Kot grahek drobcena in nadležna skrb o tisti razliki med mano in stoično skalno gmoto. Ko si sam, pridejo misli. In pridejo potlačeni občutki. In v samoti mi ne bo preostalo drugega, kot biti z njimi in jim pogledati v obraz. Peljem jih tja, kjer jih čaka najboljša prijateljica, samota.
Sestra mi za popotnico pripravi nekaj playlist, sama se dobro opremim s knjigami, beležko, risarskimi pripomočki in fotoaparatom. Seznam je dokončan, pripravljena sem tudi za to srečanje. 💪🏻